Tikve I - oktober 1999

Takole se je začelo...

Pero vpraša Zokija, kaj če bi organizirali jadranje. Ker Zoki ni vedel v kaj se podaja je bil seveda takoj za. Posadko sta tudi dokaj hitro našla. Opravili so nekaj sestankov, priprav.... in odjadrali.

Od takrat naprej Zoki okužbo z jadranjem prenaša naprej.... Le kam to vodi!
Nedelja, 17. oktober 1999

Zbor mornarjev ob 22.00 uri v Gostilni ŽIVKO, Veržej. Gostilničar je z nami prijazen, kljub pozni uri nas nikamor ne priganja, saj ve, da odhajamo na resno pot. Za vsak slučaj nas še vse skupaj enkrat slika za šankom. Nikoli se ne ve…. Po silnem barantanju z drobižem (ti si mi dolžen za protidežno obleko, sem ti dal za službeno majico in kapo?, za prevoz mi posodi, dajmo še v skupni fond…) ter zadnji domači ozemljitvi napoči odhod ob 24.00 uri.



Ponedeljek, 18. oktober 1999

Smer potovanja: Veržej-Ptuj (okrepitev)-Karlovac (okrepitev)-Korenica (okrepitev)-Gračac (okrepitev)-Zadar. 340 km. Za vsak slučaj Kole zbetonira prvi semafor, ko pridemo v Zadar. Še v mraku najdemo marino Borik. Piki zagleda morje in ne more se ubraniti. Že je brez obleke, s pomola skoči na glavo in se tam nekje spodaj v temni vodi čudi, da mu voda sega le do pasu. Ko za občinstvo izvede še drugi skok nekako v nizkem preletu čez cesto, ugotovi, da se to ne da več ponoviti. Baček ima več problemov pri izhodu iz morja, zato išče ugodno mesto po celi marini.

Šuki v tem času doživi presenečenje: odkrijemo mu harmoniko, ki je brez njegove vednosti bila deveti potnik. Po vseh okrepitvah ni vrag, da ne bi raztegnil meha in v zgodnjih urah se nad Borikom sliši slovenska pesem.

Okrog osme ure se prične prevzemanje jadrnice. Mornarji pa dalje na pomolu vlečejo iz 25 litrskega soda žlahtno kapljico, se mečejo v morje, krulijo skupaj s harmoniko. Izgleda, kot da so 20 let trpeli sušo…Piki in Zoki odideta v dalmatinske vinograde po 10 litrov rdeče rezerve.

Dopoldan je posadka resna in posluša predavanje o vrveh: kako jih bomo vlačili, da bomo jadrali in kako bomo vozlali, da se bomo privezali za obalo.

Ob 12 uri smo vsi na ladji in dovolj pametni, da lahko odrinemo. Lastnik nam žalostno pomaha v slovo. Menda se bolj poslavlja od jadrnice, kot od nas. Čim pridemo iz marine, se spomnimo, da so že stari Kitajci trdili, da je prvič, ko izploveš iz marine, potrebno nekaj spiti. Da ne bi bilo kake nesreče…Takoj zatem potegnemo gor glavno jadro in zategnemo škoto. In to je tisti dolgo pričakovani trenutek, ko ugasne motor, jadro je napeto in jadrnica rahlo nagnjena reže po gladini morja. Tudi za ta trenutek so stari Kitajci imeli svoje reklo. In potem zopet, ko potegnemo gor še glavno jadro.

Piha levant, usmerimo se proti Ždrelcu. Do tja sploh ne rabimo križati, veter je enakomeren in za prvi dan ravno pravi, da se privajamo. Brez jader se med Ugljanom in Pašmanom potegnemo skozi Ždrelac ter se nato usmerimo dalje proti jugu.

V Srednjem kanalu Štef kliče košute, od sile celo podre ograjo. Trdi sicer, da ne bi padel v morje, čeprav sta ga dva odločno zgrabila za noge, ko se je nagnil proti morju…Med jadranjem Piki skuha testenine z morsko vodo in dodatno soli….Kaj bi na to rekli stari Kitajci?…

Skozi Proverso Velo gremo kar z jadri. Saj ni več dosti prometa. Na drugi strani nas počaka patruljni čoln policije, da zaključimo manevre z jadri in nam prijazno pomaha, ko gre mimo nas v nasprotno smer ozkega prehoda.

Odločimo se, da bo za prvi dan dovolj. Prejadrali smo 13 milj. Tudi vreme se rahlo slabša, morda bo deževalo. Bočno pristanemo na notranji strani pomola pred hišo pri Mari. Ladja z 1.7 m ugreza ima dovolj vode. Prvi pristanek se nam še kar posreči.

Kole se takoj skrega z ovcami, ko hoče narediti posnetek z vrha otoka. Dobimo še sosede na pomolu. Zagrebčani so sicer vajeni hrupa, toda ne na Kornatih. Poleg nas ni miru…

Del posadke je zvečer utrujen, en del pa še vztraja. Štef zopet pokliče košute. Nekaj mu sicer odgovarja nazaj, ampak to ni to…

Veter zunaj je precej močan, vendar smo v zalivu varni. Pred polnočjo pa nas le začne motiti občasen, nenavaden zvok. Ali se tako zategujejo vrvi, s katerimi smo privezani? Ne, izgubili smo bokobran, ki samostojno plava ob pomolu! Mi pa občasno butnemo ob pomol. Pa tolikokrat smo za šankom vadili vezanje bokobranov!

Torek, 19. oktober 1999

Jutranje postopke normalno opravimo. Od starih Kitajcev že vemo, da se zobje na morju umivajo z žganico.

Opoldne izplovemo proti odprtemu morju, veter je slab. Pri Sestricah odvežemo pomožni čoln, v katerem se ziblje Kole. In tako naredi nekaj dobrih posnetkov.

Obračamo proti Piškeri. Postopno se okrepi tudi veter z vzhoda. Pred Piškero, med Malo in Veliko Panitulo, nam križanje v veter še ne gre. Vsi smo glasni, efektivnega dela pri manevru pa je malo. Zato tudi Zagrebčanom, ki jih poznamo od včeraj, povozimo ribičijo. Oboji smo namreč namenjeni k pomolom marine Piškera, kjer smo edini gostje. Tam se prijateljsko pomenimo, se skopamo in nadljujemo pot proti jugu.

Med rtom Opat in Smokvico nam zapiha 4-5 boforov naravnost v obraz, zato opustimo namero o večerni plovbi proti Vodicam. Spustimo se nazaj v Ravni Žakan. Kriza pa je velika. Pohajajo zaloge pijače, ki niso bile male. Treba bo uvesti bone…

Ob 18 uri se po 20 miljah jadranja privežemo ob pomol pred carinsko-policijsko postajo Ravni Žakan. Potrebno je še eno premeščanje, saj smo zasedli mesto patruljnega čolna. Ob pomolu je tudi jadrnica s posadko iz Velenja. Skiper Janez je izkušen: ko zasliši prleško govorico, takoj pograbi nekaj konzerv piva in pride na zamenjavo za dobro vino. Kmalu se dogovarjamo tudi za palačinke…

Ponoči panika: Piki pride iz jadrnice in gleda v narobe stran. Seveda vidi le temno morje in misli, da nam je nekdo ukradel pomol…

Sreda, 20. oktober 1999

Odhod ob 10 uri. Trpimo 1 uro vožnje z motorjem, saj je vzhodni veter za otokom Škulj slab in vrtinči. Toliko, da pridemo v Murtersko morje. Za popoldan je napovedan obrat vzhodnega vetra v jugo. Še pred tem se nam strga dvižna vrv genove. Hitro najdemo žrtev, ki jo bomo vlekli na jambor. Pikija opasamo, privežemo in že ga vlečemo z vinčem navzgor. Pravi, da je to bilo zadnjič in da se je zgoraj spraševal, kako to, da ravno on, oče treh otrok…Ampak genova je usposobljena in po uspešnem opravilu veselo pijemo še zadnjo zalogo vina. Saj so že stari Kitajci rekli…

Kljub napovedi juga še kar naprej vztraja levant, veter z vzhoda. Zato proti Vodicam neštetokrat križamo v veter. Na koncu jadramo že z lučmi med ribiči, ki lovijo večerni ulov. V marini se ob 19 uri privežemo na prvi pomol. Zopet smo prejadrali 20 milj. Po treh dneh smo v bližini dobro urejenih sanitarij. Nihče nas ne gnjavi za dokumente oz. plačilo. Tudi mesto je pred nosom.

Večerjo si tokrat privoščimo v mehiški restavraciji. Pa to je super, olupke arašidov lahko mečeš kar po tleh. Nekdo to posploši in vrže še kaj drugega. Drugi zaspi za mizo. Tretji zaspi v cvetličnem lončku na ulici. Pa kaj, če se gre do konca. In čisto na koncu se nekateri v marini še kopajo.

Četrtek, 21. oktober 1999

Izplovemo ob 10 uri. Že včeraj napovedani jugo bo verjetno čez dan ojačal, zato čimprej na pot.

Danes se Piki ves dan ne pogovarja z nami. Razmišlja o tem, kako dolgo lahko traja morska bolezen. Jugo pa počasi raste, dosega 5-6 boforov. Temu primerni valovi se valijo čez Murtersko morje in nas prehitevajo na poti proti Biogradu. S krmnim vetrom in skrajšanim prednjim jadrom jahamo na valu tudi z 11,3 vozli.

Nekje pri grebenu Mišine se nam obrne pomožni čoln in začne orati pod vodo. Tudi dva močna kot sta Kole in Šuki ga ne potegneta k jadrnici. Potrebno je obrniti v veter. Kratko nagibanje nad valove je dovolj, da Kole in Šuki pričneta dežurati ob ograji…Tudi Draš postane nesiguren, kaj storiti. Le Baček je prepričan: “Pa daj še eno pivo!”. Zoki pa uživa na krmilu, ko ga veter poskuša poriniti iz smeri.

Ob 16 uri v Marini Kornati/Biograd zopet ugotavljamo, da motor naše jadrnice SAS 39 ni prepričljiv, ko jo hočeš ustaviti ali celo spremeniti smer. Predno požene in če te ujame še bočni veter, že se z rokami loviš za sosednje jadrnice ali pomol. Po priporočilu nekega pametnajkoviča s pomola smo tokrat pristali s premcem. To pa posadki nikakor ni bilo všeč. Kako bomo zvečer plezali čez visoko ograjo!? Preden je prišlo do upora mornarjev, je bila jadrnica ročno obrnjena in s krmo privezana ob pomol.
Prejadrali smo 20 milj.

Večerja v Biogradu je skromna. Sicer smo našli prijeten lokal, a posadka je utrujena od pozibavanja z vetrom v krmo.

Petek, 22. oktober 1999

Čez dan napovedujejo tramontano. Torej nas zopet čaka križanje v veter, če hočemo priti do Zadra. Dogovorjeni smo, da jadrnico vrnemo do 17 ure.
Jadrati pričnemo ob 11 uri z rahlim levantom. Popoldan se za eno uro vse skupaj ustavi. Flavta. Kopamo se in sončimo. S sosednje jadrnice s pomožnim čolnom pritulita Čeha in nas snemata. Damo jima pivo.

Ob 15h prične pihati napovedani veter. Hitro se oblačimo, pri jadranju v veter je takoj hladneje. Dve uri gledamo Zadar, ki je pred nami v vetru. Začnemo razvijati teorije o tem, ali bi radi vozili hitreje in delali daljšo pot, ali pa bi raje šli bolj ostro v veter in nekaj počasneje, vendar bližje končnemu cilju.

Tudi zadnji dan smo jadrali 20 milj, vse skupaj torej 86 milj. Dodatno le še tri ure z motosakijem.

Točno ob 17.00 uri orcamo naravnost v marino. Zadnje pristajanje je že za oceno odlično Tudi lastnik je zadovoljen. Še zadnja večerja, ki jo je Piki pripravil že med jadranjem, pospravljanje prtljage in zopet se je potrebno privaditi na avtomobile!

In hvala starim Kitajcem za njihove modrosti!


by Zoki

Prijava za uporabnike

Pozabil sem geslo | Nov uporabniški račun

×