Tikve II - oktober 2001

20.10.2001 – sobota
01.30 Veržej – Trogir
Začetek poti, gneča na cesti le okoli Gradačca zaradi avtobusov namenjenih v Zagreb na zborovanje vojnih veteranov. Nekaj krajših postankov, sendviči, kava, 08.00
V marini najprej gasilska fotka, nadalje iščemo zvezo. Končno ga najdemo. Med dvema jadrnicama demokratično izberemo Zrinko. Vendar Eol hoče drugače, zato pristanemo na Hobitu.
13.30
Končno sprostimo priveze in krenemo. Z motorjem v brezveterje se namenimo iz trogirskega zaliva proti Šolti. Zapiha tudi jugo. Napnemo jadra in jadramo, jadramo, dokler ob sončnem zahodu ne sklenemo da bi bilo dobro izbrati cilj. Pero hoče v Jelso na Hvaru, čeprav je še daleč, Zoki navija za Milno na Braču. Ostalim je vseeno. Po krajšem kresanju mnenj prevlada Jelsa. Toda vetra spet ni. Medtem, ko se spušča tema prižgemo motor, preverimo svetilnike, izberemo kurs in plovemo. Neprespana noč v avtomobilu terja svoje žrtve, tako, da budna ostaneva le s Perom. Na koncu omagam tudi jaz, s polovico telesa na stopnicah in drugo v kokpitu. Okrog 01.00 me zbudi glas skiperja: »Pristajamo!« Pristali smo v Jelsi, s krmo ob obali, nazdravili na srečen pristanek oz. na srečen prihod in od utrujenosti popadali v horizontalo.

21.10.2001 – nedelja
Slabo vreme, oblaki, dež in sonce se menjavajo vsako uro. Večino dneva smo preživeli pri domačinu Jurici, ki nas je gostil v svojem penzionu Rubin s ciplji, kalamari in plavcem. Po obilnem kosilu je debata potekala predvsem o razlikah in podobnostih med Slovenci in Dalmatincih. Slednjih naj bi bilo bolj malo. Do večera nam je Jurica dan še dodatno začinil s svojimi dalmatinskimi modrostmi, tako, da smo se res odpočili od naporov prejšnjega dne.

22.10.2001 – ponedeljek
Po jutranjih obveznostih na jadrnici smo kar z jadrom zapluli iz pristanišča in ob rahlem vetru s hitrostjo ca. 3 Nm pluli v smeri jugovzhoda proti Sučuraju. Ob 14.00 zaplovemo v Bonaco. Nič. Tišina. Nekateri se okopajo in stuširajo – prijetna osvežitev. Kar se je zgodilo v nadaljevanju nismo mogli verjeti. Roji in roji »vinskih mušic« na jugu Jadrana so nas dobesedno zasule. Šele z menjavo kursa in vodno prho smo se jih rešili. Po dobljeni bitki z mušicami občutimo zmagovalno lakoto. Glavni kuhar Dani že reže …
Sučuraj – majhno ribiško mestece, kjer malo kompliciramo s pristajanjem, nakar se končno zasidramo s premcem proti pomolu. Verjetno smo podrli rekord v dolžini »parkiranja«. V konobi »Gusarska luka« se ohladimo z mrzlim laškim, medtem ko Nani kuha karbonaro. Večerja je oblilna, tako, da takoj zaspim. Ostali so še v kokpitu. Ko se ob polnoči zbudim, že vsi spijo, jaz pa ne morem in ne morem nazaj zaspati. Na srečo me pokličeta Katja in Tamara, pol litra radenske in cigareta naredita čudež, in do jutra me ni.

23.10.2001 – torek
»Tradicionalne obveznosti« minevajo ob prijetnem klepetu v »Gusarski luki«. Lastnica potrpežljivo spremlja naša potovanja mimo nje do »zasebnih prostorov«. Slednje pomembno opravilo je bilo prelivanje zlate kapljice za Jurico, saj smo sklenili, da se zaradi njegove dobre postrežbe vrnemo v Jelso. Adijo Sučuraj.
V slabem vetru jadramo metuljčka. Če bi nas videli kakšni izkušeni jadralci, bi se nam verjetno smejali. Danija, ki je metuljčka predlagal, v Metuljčka tudi prekrstimo. Končno pristanemo v Jelsi. Sledi čiščenje jadrnice in pohajkovanje po mestu. Obnašamo se že kot pravi dalmatinci. Sedimo v konobi in gledamo, gledamo. Proti večeru se nam v salonu pridružita še krmar Vlado s katamarana Judita in naš gostitelj Jurica in večer hitro mine.

24.10.2001 – sreda
Jutro v Jelsi. Počutimo se že kot doma. Obiščemo spet Jurico, fotografiramo njegov penzion in mu obljubimo reklamo na internetu.

Končno se poslovimo od Jurice in Jelse, kapetan Pero popravi krmilo in ves premražen pride iz vode. Odhajamo. Jelsa ostaja za nami. Gorivo napolnimo v marini Vrboska. Dvignemo jadro in jadramo v smeri Hvara in Paklenih otokov. Pero obljublja čudovito vegetacijo in sredi vse te lepote znova bonaca. Prižgemo motor, hitrost se zopet z manjšo pomočjo vetra dvigne tudi do 5 Nm. S prvimi dežnimi kapljami se pojavi lakota. Makarončki in preliv jo ukrotita v bližini rta Smočiguzica, kjer se zasidramo okoli 14.00 ure. Po dobri uri počitka nadaljujemo proti rtu Pelegrin, kjer naj bi končno zagledali Paklene otoke, vendar nas zopet prehiti tema. V temi pristanemo v ACI Palmižana in se odločimo, da si privoščimo večerjo v edini konobi, ki je še na voljo. Za predjed ribja juha, česnov namaz, popečeni kruhki obloženi s paradižnikom in baziliko, mljac. Glavna jed je ogromen ligenj, ribe, rakci in vse ostalo sorodstvo. Mrzlo laško in dobra travarica. Cena – »sitnica« 270,00 DEM. Revni se vrnemo na jadrnico in utrujeni popadamo po posteljah. Nekateri tudi prej.

25.10.2001 – četrtek
Kot vsako jutro vstanemo zelo zgodaj. Nerodna očala mi padejo v morje in pristanejo na dnu. Globinomer kaže 5,70 metrov. Na srečo imajo v marini masko. Voda je mrzla, pod 20 stopinj, ampak jaz se ne dam. Po ca. 15 minutah iskanja zagledam očala in par sekund kasneje so že spet na suhem. Končno odrinemo iz drage Palmižane. Smer Vis, kar bo pa bo. Piha burja in končno zajadramo tako kot je treba. Vis se že lepo vidi (mesto), odločimo pa se za Komižo. Do Komiže pa se je pot še kar malo vlekla. Izogibamo se tudi tankerju UN RO RO kateri nas sploh ni registriral. V pristanišče zaplujemo med malim in velikim Barjakom. Prvi pogled na Komižo obsijano z večernim soncem, je res prekrasen. Na pomolu nas pričaka lokalni lero, ki nam pomaga pri privezovanju na muring. Preostali čas izkoristimo za dobro večerjo in kratek sprehod po mestu; nato pa hitro spat. Zjutraj nas čaka dolga etapa do Trogira, potem pa po cesti naprej proti domu.

26.10.2001 – petek
Ob 7.00 izplujemo (prvič in zadnjič tako zgodaj). Komiža nas pozdravi z zvonovi. Ob 8.00 že na polno jadramo s hitrostjo do 6 Nm in valovi preko dveh metrov. Nekaj časa nam gre dobro, nato pa se veter začne čudno obnašati, tako, da spreminjamo smer. Potrebno bo križati … Za nami je več kot štiri ure premetavanja in boja z orco. Pero je prevzel krmilo že kar nekaj časa nazaj in stoično prenaša sloves najizkušenejšega jadralca. Zaradi prevelikega nagiba bom kar nehal. Se slišimo, ko prispemo v Trogir oz. po naslednjem jadranju…

Kapitaaan

Tikve II. okt. 2001

Prijava za uporabnike

Pozabil sem geslo | Nov uporabniški račun

×