Prepluta tri morja

21.09.2014 Odprava jadralnega društva Tikve&CO in Potepuh je končana. Prepluli smo Jadransko, Jonsko in deloma Tirensko morje.

Trmoglavko je že prevzela druga posadka, ki jo bo po dveh tednih varno vrnila domov. V to ne dvomimo, vseeno pa jim zaželimo mirno morje in dober veter.



Bralcu se v naprej opravičujemo glede slovničnih napač, šumnikov in podobno. Tekst je bil pisan na mobitel v izrednih vremenskih razmerah in ga urejujemo..

Hvala za razumevanje

Kapitaaan

 

Prej
Čas je da grem, jadrotožje je že preveliko. Žena odkimava z glavo in skrbi, hči je žalostna in tudi malo vesela, da bo lahko kdaj pa kdaj spala pri mami, pes me postrani gleda in cvili. Čuti že, da bo od sedaj on skrbel za varnost doma. Kaj naj rečem, tudi sam imam manjši cmok v grlu. Nisem več 20 letnik brez strahu in pomislekov, ampak:"Nije teško šta se mora", smo rekli včasih. Izola prihajamo, Trmoglavka pripravi se... čakajo te tri morja naš Jadran, Jonsko in Tirensko.

Sobota, 6. september
Kot vedno smo prepozno izpluli. Krivca seveda ni bilo. Mimo Pirana je še lepo pihalo v polkrmo, kasneje pa vedno manj.  Med tem sem ugotovil, da sem doma pozabil zastavo in jajca. To priznanje glede slabega spomina me tepe še danes... Kakorkoli že, motoriranje se je nadaljevalo, počasi so vsi popadali po kabinah in spet sva z Bojanom na standardnih pozicijah. Večkrat popravljava smer in malo vijugava med plitvinami in otočki. Kar pestro je pluti tod tako blizu obali. Motor mirno poje, zmoti ga le nabijanje iz Rave partija ali kako se že temu reče, iz bližine Pule. Ko prehitiva Porer in Plič Albanež popraviva kurs direktno na otok Jabuko, veter pa se začne dvigovati. Burja za Pulo potegne, jadra se razpnejo ob 03:00, vendar so veke na žalost že težke... Zamenjata naju Pero in Drago, ki svojo misijo dobro odjadrata.

Nedelja, 7. september
Po mesecih nenehnega ponavljajočega slabega vremena me zbudi sončni žarek in vonj po kavi. Kaj bi hotel še lepšega. Začnemo se vedno bolj oddaljevati od otokov morje zmerno, nič posebnega, tako tudi veter. Cel dan malo jadramo, malo motoriramo in kombiniramo. Drugače enostavno ne gre. Čakam na Aleševo napoved, očitno pa nima kaj pametnega za povedati. Javimo se domov, žena je srečna, da je morje mirno... Bom tiho, ne bom klical vraga. Časa je se zadosti da pride...

Ponedeljek, Torek
Ob enih zjutraj me Drago zbudi za menjavo straže. Vetra 3 do 4 vozle v krmo, morje 1 do 2, motor "muvi" (brni - op.ur.) Luna kaže pot, svetlo je skoraj kot podnevi. Po eni uri straže je še dobrih 20 NM do Jabuke. Veter se nekaj prebuja, zato razmišljam o dvigu glavnega jadra. Bližje ko smo Jabuki, več nas je na palubi. 2 NM pred njo smo kompletni. Predvsem za tiste, ki so jo prvič doživeli je bila... hmm doživetje. Bojc je bil seveda hitro z masko v vodi in osvoji otok s tem da je tudi stopil nanjo. Fotograski sprožilci pa pojejo svojo pesem. Kmalu že zapuščamo Jabuko in si zaželimo objadrati še ostale otoke od Svetca do Biševa, kar tudi storimo. Glavni krivec je seveda veter, ki nas tudi kasneje, ko dvignemo genaker, bolj vleče proti Albaniji kot Italiji. Sledimo mu še nekaj časa in lepo metuljčkamo. Tako odpade tudi Palagruža, saj nas maestral žene več kot 7 vozlov. Sušac smo zapustili še v soncu. Pozdrav svetilniku in že naravnamo smer proti Italiji. S prihodom večera začne ugašati s soncem tudi veter. Če bo sreča nam bo kasneje tok pomagal proti Otrantu. Počasi se stemni in potem nastane tišina, ampak res tišina. Paluba se začne prazniti, zmanjka tudi telefonski signal in smo dobesedno v temi. Kaj čem drugo, hitro po 20.00 grem spat, zgodaj zjutraj dežuram.

Ponoči smo motorirali, z jutrom pa je zapihalo in ob 16.00 še vedno metuljčkamo z genakerjem. Dolgčas krajšamo s tarokom in vici, ko naenkrat pride signal. Vsi smo na telefonih... Mislim, da smo ta dan odkrili tudi slepega potnika na ladji. In to dobesedno slepega. Visel je z jadra in ko smo ga prestrašili je nekajkrat obletel jadrnico. Potem pa puf... in ga že ni bilo več, skrivnostno je izginil. Mislimo da se je zavlekel v bum. Kasneje smo ugotovili, da je s pomočjo drugega slepega potnika ponoči potiho hodil po barki in nam skrival razne predmete, mobitele, kape, rokavice itd.

Tako počasi je prišla naslednja noč. Straža je standardna Bojan in jaz.. Bojc še malo vztraja in omaga pri Brindisiju. Promet je kar gost, napadajo nas iz vseh topov, vendar kakšnih posebnih manevrov ni potrebno izvajati, zato z Bojanom opazujeva luči okoli naju in trenirava osnove nočnega jadranja.

Sreda 10. september
Opolnoči pa buuuum. Nekaj je lepo udarilo v barko. Bojan preveri po krmi in za barko, jaz notranjost. Nič od nič. Fantje v zadnjih kabinah se zbudijo. Torej je nekaj vseeno bilo. Preverim krmilo, motor in kaljužo in nič ni opaziti. Zjutraj me zbudijo glasovi. Z zaspano glavo pogledam iz salona in zagledam ogromen svetilnik. Končno Jonsko morje. fotografski aparati se spet segrevajo. V prvem primernem zalivu po Capo di Otranto, Bojc z masko preveri in ugotovi manjšo prasko na krmilu. Sklenemo da je šlo za NPPPP torej neznani plavajoči predmet pod površino. Zadevo bomo spremljali naprej.

Vsi se okopamo v bližnjem zalivčku in opravimo higienski minimum, Bojc spet rešuje trnek nekega lokalnega ribiča. Motoriramo ob peti, lovimo ribe in medtem ko Aleš in Zoki pošiljata napoved vremena, ujamemo lepo skušo in še lepšo palamido. Čast čiščenja pripada meni... zadnja leta sem v Lumbardi in na Lasovu očisil kar nekaj jat... Santa Maria de Leuca prihajamo saj je rezervoar že kar žejen...

Santa Maria de Leuca je po dnevih ne morju prijetno mestece, zanimive plaže, vpliv maorske arhitekture je viden povsod. Z Dragom sva zadolžena za špecerijo, skiper Bojc in ribič Bojan nabavljata vabe (ah ti ribiči), Pero straži barko. Dovolijo nam začasen privez kar na črpalki. Vroče je kot v pečici zato izplujemo in si poiščemo svoj prostor med desetinami jam v stenah, ki jih je izdolblo morje. Nadaljujemo v začrtani smeri veter se dviga kot je napovedal Aleš in ob 21.00 na prevzemu dežurstva piha že do 20 Kn. Orcamo v 30 st., in tako naprej do polnoči, ko Pero zamenja Bojana. Vleče nas krepko nad Crotone, ko veter naenkrat pade. Čas je da naravnava kurz v našo smer zato spustiva genoo, in z glavnim in motorjem napadeva Capo Rizzuto. To noč tudi sam hitro omagam zamenja me spočiti Drago.

Četrtek. 11 september
Zbudim se okoli 7h Pero in Drago se vztrajata s kitajskimi očmi. Z Bojanom prevzameva nadzor zbudi se tudi Bojc ki kot vsako jutro poskrbi za kavo in zajtrk. Med motoriranjem izbirava marine kjer bi naj prenočevali   v naslenjih dneh. Glavne odločitve prepustiva prihodnosti. Veter piha kat lepo v glavo in orcamo po zalivu Golfo di Squilace ter se sredi zaliva zasidramo in opravimo glavni obrok. Noč bo spet naporna orcanje je sicer lep šport, ampak po nekaj dneh in nočeh bi prijala tudi kakšna poja. Danes vem da temu ni bilo tako. Veter nam je v glavo pihal do Sicilije, pa do Mesinskega kanala in potem vse do Liparov. Ko pade mrak se veter lepo dvigne . Z Bojcem orcava do 7.5 Kn , vendar ga proti polnoči spet zmanjka za pravo jadranje. Nočna straža prihaja in čas je za spanje .

Petek, 12. september
Ko se zdani me na vzhodu pozdravi sonce, na zahodu Etna na severu pa mesinska ožina. Cilj je blizu vznemirjenje raste in težko pričakujemo kopno. In ob 11.30 se končno po opravljenih formalnostih privežemo na pomol v Marini del Etna. Telefoni se segrevajo živčki pa se končno začno ohlajati. Večer je potekal v iskanju primerne picerije, kar nam nekako ni uspelo. Penina pa bila zadosti hladna. Utrujeni smo končno zaspali v blaženi horizontali za spremembo.

Sobota, 13. september
Ob 08 pričakujemo Janka, ki nas obišče iz bližnje Siracuse, kjer je na izobraževanju. Najamemo se vodiča sledi ogled Etne in Taormine. Po lastnih izkušnjah je izlet preplačan vsaj dvakrat, bi ga pa bilo škoda izpustiti. Če boste šli na Etno ne pozabite vzeti s sabo kape, jakne ter pohodne obutve starejšega letnika. Tudi dolge hlače ne bodo škodile. Po sestopu smo si na sončni terasi privoščili zasluzenega Moretija. Ali pa je bil morda Peroni. Bojc in Bojan sta se odločila za krajšo verzijo ter se nato z jadrnico odpeljala do Naxosa. Ko sta pristajala smo Trmoglavko lepo videli iz Taormine. Malce smo jo prečesali in na koncu obiskali se "tratorio de kiklope", in si napolnili lačne trebuhe. Taormina je vredna podrobnejšega ogleda. Bil sem navdušen mogoče tudi zato ker več ni takega navala turistov.... Dan nam je popestrila tudi Policia de municipale. Končali smo utrujeni na barki. Janko je hitro odšel jutri ga čaka naporen dan.

Nedelja, 14. september
To noč sem prespal zunaj v viseči mreži s čudovitim pogledom na osvetljen Naxos in Taormino visoko nad njim. Medvedji spanec je bil prekinjen ob 04.00 z dvigom sidra. Nič kaj prijetno .... Smer Regio di Calabria. Pristali v močnem soncu. Pol posadke se zapodi v trgovino ostala dva ribava palubo in kokpit. Fantje se vrnejo iz trgovine in so si enaki da nisva nič zamudila. Naravnamo kurz proti Mesinski ožini malo motoriramo nato pa tudi zajadramo. Morje je dokaj mirno s posameznimi bastardi, ki pa niso nič posebnega. Tudi protitok ni kaj prida zaskrbljujoč. Veter pride in gre s e obrača kot da ne ve kaj bi. Počasi lezemo naprej, ampak če smo rekli da jo bomo prejadrali, jo pač bomo. To nam tudi uspe in ko pridemo mimo Scile in Karibde za ne morje dobesedno vreti. Kakšno mora biti tule med slabim vremenom me niti ne zanima...

Končno se morje umiri z njim tudi veter. Naravnamo kurz za Stromboli in ga kasneje popravimo na Lipari. Vreme je se naprej kičasto, blizu 30° C, rahlo oblačno. Pot se vleče ko kurja čreva in že v trdi temi pristanemo na ponton. Sprehodimo se po mestu Pero izbere tratorio in to je eno izmed opravil, ki mu jih več ne zaupamo. Nič posebnega se mi ne zdi mesto, pač glavna promenada z nešteto trgovinami, restavracijami - komerciala pač. S Perom zmagava, narediva še zadnji hod in spat.

Ponedeljek, 15. september
Ob 06.00 pobegnemo na sidro na drug konec zaliva, nato pa objadramo se Vulkano ki se bohoti z raznimi naravnimi tvorbami stebri, okni itd. Vmes na jamboru menjam žarnico in naravnam vindeks in powedejam vetrnico. Razgled je nepozaben. Malce poslikam okoli in se vrnem v pritličje. Pristanemo v marini Salina, manjše prijetno in lepo urejeno mesto mi je takoj všeč. Le bankomat ni preveč radodaren. Srečamo Čehe, ki jadrajo tu okoli, malo čudno nas gledajo ko jim razlagamo prepluto pot... Mislim da nam niti ne verjamejo. Adijo Salina pozdravljen Filicudi. Ribiška vasica se razteza od obale visoko v pobočje. Premorejo kar nekaj boj v zalivu in ceno zbijemo na polovico od začetnih 55 €. Bojc spet čara naredi enkratnega pandzabskega piščanca. Noja piščančje meso je nadomestil z indijsko sveto živaljo. Naš sommelier Drago zadevo začini s Tramincem in Cabernet Savignonom. S polnimi trebuščki, se na svežem zraku prav lepo spi.

Rano jutro zopet zmoti vžig motorja. Ti kar spi pravi Bojc ki ga tudi po dobrem tednu na barki se vedno preganjajo mevle. Ja nič, pa bom spal... Drago mu pomaga. Moj prvi oficir hitro osvaja nova znanja in veščine. Malo brnimo malo jadramo proti Cefaluju kjer pričakujemo novega člana posadke. Ob 12.45 smo se 9 Nm oddaljeni od cilja.

Nadaljevanje sledi . . .

Prijava za uporabnike

Pozabil sem geslo | Nov uporabniški račun

×